Bipolarna motnja, znana tudi kot manična depresivna bolezen, je resna duševna bolezen z dvema robovoma. V nasprotju s trajno blekcijo velike depresije (tehnično imenovana unipolarna motnja, kadar epizode vključujejo le veliko depresijo in brez maničnih ali hipomaničnih obdobij), so za bipolarno motnjo značilne ciklične dobe visoke energije in vznesenosti, nato nizke energije in obupa. Vzorec spremembe razpoloženja se močno razlikuje med tistimi z motnjo. Pri nekaterih ljudeh lahko leta normalnega delovanja ločimo manično in depresivno epizodo. V drugih primerih epizode cikel pogosto, tri, štiri ali večkrat na leto, z odmike vmes. Za nekatere ljudi, depresija in manija cikel neprekinjeno. Obstajajo tudi ljudje, ki imajo epizode z mešanimi značilnostmi, pri katerih se simptomi manije in depresije pojavljajo skupaj ali se hitro zamenjajo v kratkem času. Pri redkih se lahko zgodi, da se epizoda bipolarne motnje pojavi samo enkrat v življenju. Če se epizoda pojavi dvakrat, ji običajno sledijo drugi. Na splošno depresivna faza traja dlje kot manična faza. Prav tako je bolj pogosto. Cikel je lahko nenavaden.

Znano je, da bipolarna motnja prizadene približno 2,6% odraslih v ZDA v katerem koli danem letu, čeprav je lahko njena pogostnost nekoliko višja, ker se primeri ne zdravijo ali napačno diagnosticirajo. Moški in ženske so enako občutljivi. Veliko dokazov kaže, da ima bolezen vsaj delno genetsko osnovo, vendar je njen izvor še vedno negotov. Domneva se, da so simptomi posledica nenormalnega delovanja možganskih tokokrogov, ki uravnavajo razpoloženje, razmišljanje in vedenje ter so zunaj prostovoljnega nadzora. Ta motnja ni le življenjska, ampak tudi nevarna. Kar 10% do 15% ljudi z bipolarno motnjo je samomor, ponavadi takrat, ko je sredi hude depresije in se lahko v prihodnosti počutijo še posebej brezupne.

Na srečo so pred kratkim naredili velike korake pri zdravljenju te bolezni. V večini primerov je mogoče simptome učinkovito nadzorovati z zdravili in drugimi terapijami.

Ta motnja se pojavlja v dveh glavnih oblikah, znanih kot bipolarni I in bipolarni II. Lahko imajo ločen genetski izvor. Pri bipolarni I sta obe fazi bolezni lahko zelo izraziti. Pri bipolarni II je manija pogosto blaga (imenovana je hipomanija), depresija pa je lahko blaga ali huda. Bipolarno II je težje diagnosticirati in pogosto zamenjati za unipolarno ali hudo depresivno motnjo. Ima manj in krajše obdobje remisije kot bipolarno I, je bolj pogosto pri ženskah in je nekoliko manj odzivno na zdravljenje. Lahko je bolj pogosta oblika bipolarne motnje.

Nadaljevano

Bolezen je včasih povezana s sezonsko afektivno motnjo, depresija pa se pojavi v pozni jeseni ali pozimi in se spomladi umakne remisiji, poleti pa napreduje v manijo ali hipomanijo.

Približno eden od petih primerov bipolarne motnje se začne v poznem otroštvu ali adolescenci, ki se imenuje bipolarna motnja zgodnjega nastopa. Pri mladostnikih je pogosteje nihanje razpoloženja, mešane epizode in recidivi pogosteje kot pri odraslih in so bolj primerni za napačno diagnosticiranje. Običajno pa bolezen prizadene v zgodnji odrasli dobi in povprečni nastop je pred 25. letom. Prva epizoda pri moških je verjetno manična. Prva epizoda pri ženskah je običajno depresivna (in pogosto ženska doživlja več epizod depresije, preden pride do manične epizode). Ker se bolniki starajo, se ponavljajo bipolarni I ali bipolarni II, ki se pogosteje pojavljajo in trajajo dlje.

Bipolarna motnja naj bi bila posledica nenormalnega delovanja določenih možganskih tokokrogov, ki je deloma lahko povezana z nenormalnim delovanjem genov. Možne kemijske nepravilnosti, povezane z disfunkcijo možganskih krogov, niso povsem razumljive, lahko pa so med drugim povezane s serotoninom, noradrenalinom, dopaminom, glutamatom in gama-aminobutrično kislino (GABA). Verjetnost, da imajo geni vlogo, je podprta z dejstvom, da je včasih v družinski anamnezi ponavljajočih se motenj razpoloženja ali samomorov.